Cesária Évora je odraščala v skrajni revščini, se desetletja preživljala s prepevanjem v lokalnih barih, dokler ni pri petdesetih letih nenadoma dosegla izjemne slave. Na svetovni glasbeni oder je ponesla žanr morna, tradicionalno glasbo Zelenortskih otokov, prežeto z melanholijo, hrepenenjem in »sodade«. Toda bogastvo in slava je nista spremenila, ostala je svobodna in neodvisna. Dokumentarec s pomočjo doslej nevidenih arhivskih posnetkov in ekskluzivnih intervjujev z njenimi bližnjimi splete intimen portret »bosonoge dive«. Nagrada občinstva na festivalu IndieLisboa.

»Da je treba o tej neverjetni Afričanki posneti film, sem se zavedela pred desetimi leti, dan po njenem pogrebu. Stala sem pred svojo hišo [nekaj korakov od Cesáriine] in videla žalost v očeh ljudi. Pomislila sem: koliko filmov govori o temnopolti ženski, stari čez petdeset let in živeči v Afriki, ki je postala mednarodna ikona in spremenila svojo državo? In kako se je uspelo revni črnki, stari in predebeli, uveljaviti v industriji, obsedeni z lepoto in mladostjo? Kot novinarka že dvajset let pripovedujem o ljudeh, zlasti o ženskah, pogosto Afričankah. Cesária je popolna zgodba – o ženski, ki se je uprla usodi in premagala vse predsodke. /…/ Ko sem začela snemati film, sem o njej slišala že veliko. Toda na intimnih posnetkih sem odkrila žensko, ki se zelo zaveda dogajanja okoli sebe. /…/ Spoznala sem, da je imela res močno družbeno zavest. In izvedela, da je sama sprejemala odločitve o svoji karieri. /…/ Zelo dobro je vedela, kaj počne. Čeprav ni poznala izrazov ‘žensko opolnomočenje’ ali ‘družbena zavest’, je imela oboje v svoji naravi. /…/ Proti predsodkom se je borila s svojim načinom življenja.«
– Ana Sofia Fonseca